reciklaža

n4y.org - Narava zate Mazzo Van Klein - EKOledar

Ne! NE PRIZNAM, NISEM KRIV IN NE VALITE KRIVDE NAME!

Avtor: Radovan MIKOLIČ

Jaz sem pravzaprav večino svojega življenja mirno preživel brez plastike. PVC vrečke so bile redke in nekaj vredne.  Spomnim se celo, da smo imeli doma tako posebno držalo iz lesa da si jih, pravilno zložene imel lepo pri roki. Spodaj si vzel ven novo in jo zloženo spet pospravil not na vrhu. First in First out.  In imeli smo seveda cekar. Sadje sem dobival v papirnatih škrnicljih, na njih je bila s kulijem napisana cena. Škrnicelj je nato stara mama vestno zložila in shranila in ko smo se otroci igrali smo dobili po robovih narezan škrnicelj za risat. Jaz nisem nikdar zahteval, da mi zgradijo hiper tržnice, kjer zaposleni ne strežejo sadja v škrniclje, pač pa vsako uro zmečejo stran robo, ki ne izgleda dobro in na police nosijo novo, pravkar poškropljeno z vodo, da bo izgledala dobro naslednjo uro. In ker sami opravljamo delo prodajalca imamo sedaj plastične vrečke, ki davijo živelj v morju, elektronske tehtnice, printerje za nalepke, skenerje za te iste nalepke in še eno vrečko, da damo cel kup teh vrečk vanjo. Ker sem jaz tako želel? Ker sem bil tako vajen in moram sedaj spremeniti navade? Se zamisliti nad ravnanjem? Naj izdam skrivnost: tanke plastične vrečke za enkratno uporabo so tu zato, ker trgovci racionalizirajo stroške, mordenizirajo prodajalne, izboljšujejo nakupovalno izkušnjo, pri vsem tem pa ne zaupajo kupcu, da bo res ob nakupu lušta stehtal lušta, ne pa ob tehtanju stisnil kodo kakega pol cenejšega paradajza.

In sedaj so glavni carji prodajalci, ker so ukinili brezplačne plastične vrečke. Mater so se žrtvovali. Nakaj kar so doslej “morali” dajati zastojn bodo sedaj zaračunali. Že sedaj so bili vmes bili carji s plačljivimi eko razgradljivimi vrečkami, samo še kakšen cent si moral primaknit. Vrhunec so bile hoferjeve vrečke za kruh – sicer papirnate, ane, ker mi smo eko, samo odprtina je bila plastificirana, da se vidi kaj je notri. Bravo.

Tako da me nehajte zafrkavat. Nisem kriv in ne priznam. Ne omogočate nam alternative, zapirate nam trgovine, v katere smo hodili s cekarji peš, ne pa s palstičnimi vrečkami  z avtom, opuščate, (pravzaprav ste že opustili) strežbo sadja in zelenjave (ja, in kruha) v škrniclje, solato nam pakirate v plastične pladenjčke za enkratno uporabo in potem… in potem mi po informacijskih poteh začnete servirati slike žalostnih morskih prebivalcev, ki se dušijo v plastiki in s platsiko, jo jejo in eni prebavijo drugi poginejo, tisti “srečni” pa na koncu končajo v naših želodcih z vsemi nanodelci vred.

Pa naj vas končno vprašam še eno reč. Ok, šel sem v špar, natehtal sadje in zelenjavo v vrečke, jih pripeljal z avtom domov in sadje pojedel. Ampak povejte mi:

Koliko plastičnih vrečk pa mislite, da sem jaz do sedaj zmetal v morje?

Res, koliko vrečk sem doslej pravzaprav vrgel v morje? Že skoraj trideset let – in ker so mi lastni otroci iz vrtca nosili zgibanke in pobarvanke in mi sploh solili pamet glede tega, vem, da je res toliko let – ločujem. Res. Glede tega sem bil vsa leta strikten. Tečen celo včasih. Prepričeval okoli, tudi tiste, ki so tedaj še na vse pretege iskali izgovore, češ, kaj se zajebavaš, pa ločuješ, potem pa pride (en) kamion snage in vse kontejnerje skup sprazni. Ampak, če dovolite se k plastenkam vrnem kasneje. Najprej k z mojimi vrečkami zadušenim želvam.

Kot prvo, ker vem, da znajo nekateri ljubitelji živali skočiti v luft in me proglasiti za pošast, prasca, človeka nevrednega življenja (ja tudi take berem po komentarjih raznih portalov, ko nekdo vpraša, če kdo ve za koga, ki bi pazil na njihovega psa, ko grejo na morje), naj takoj poudarim: ob HD posnetkih želv, ki se zapletejo v plastične vrečke, se tudi mene trga srce. Pa ob pelikanih prepojenih z nafto. Pa zgrožen sem, resnično zgrožen, ko gledam vrhunske posnetke ogromnega, kot kontinent velikega otoka odpadkov sredi oceana.

 Ampak, ha, zakaj jih kažete, forvardirate, mailate, lajkate, poturavate meni? Kaj naj sedaj jaz? Prvič, vrečk si sploh nisem želel. Čisto dobro sem shajal brez njih. Naš hišnik je enkrat na teden zvlekel dvanajst kovinskih kant za smeti iz “smetarnice” – ropotal je, da je odmevalo po soseski – za cel osemnadstropni blok. 55 stanovanj in dve pisarni. Danes pa trije kontejnerji za piksne in plastenke in po ena še za papir in steklo. Pa tri črne za vse ostalo. Razen za organske – nekje zadaj je še ena rjava za kosti od župce.

Pa saj je celo vseeno! Takrat smo imeli razmeroma malo smeti in nekaj kant, danes imamo ogromno smeti in ogromno kontejnerjev, ampak v vsakem primeru, vse kar smo imeli za vreči stran smo vrgli stran. Na neko mesto, kjer smo upravičeno domnevali, da smo plačali neko službo, ki bo ustrezno poskrbela za moj odpadek. Oziroma domnevamo tako tudi danes. Če sem jaz danes vrgel plastično vrečko (pa nikoli same, običajno kot embalažo drugih smeti) v smeti, sem nekako domneval, da jo bodo primerno obravnavali. Saj ne gre samo za to, da sem jim plačal, ne, še zloženke so mi pošiljali in vse to, me podučevali, me vzgajali… Vsekakor pa potem ne pričakuješ, da bo taista vrečka pristala zavita okoli glave morske želve. Kaj naj si mislim? V moji glavi si slikam film: kamion, ki je plačan, da odtrani moje odpadke moj denar porabi drugače, vse skupaj v stiski odstrani skrivaj, kot Bart Simpson v svojem filmu in potem s prstom kaže name, da sem “potrošnik” ki “išče čim več udobja”. Še enkrat: nisem si želel vrečk, ne zdijo se mi niti ne vem kako udobne – navsezadnje sem včasih dobil vse skupaj postreženo v roke, danes pa izbiram, izberem, naberem, stehtam, poiščem ceno (pritisni “28” za gušta), opremim s črtno kodo, poskeniram črtno kodo in plačam – sam. Zakaj bi bilo to tako strašansko bolj udobno zame, ne vem. Predvsem pa tudi tega ne vem, kako se je ta plastična vrečka s črtno kodo 1,54 kg lušta ali pa pomaranč italjanskega izvora znašla v oceanu.

Pa dajmo še malo o krivdi, zločinu in kazni. Povedal sem vam že, zakaj se ne čutim krivega kar se tiče onesnaževanja z vrečkami, zakaj me celo jezi, ko spet vse valijo name, potrošnika, ki da mora(m) spremeniti svoje umazane navade.

Naj kar takoj povem: odpadke ločujem, odkar so se pojavili prvi ločevalni otoki po soteskah. Takrat še ni imel vsak blok pred svojim vhodom 3 kontejnerje za embalažo pa še kakšnega za papir in steklo poleg. Ni bilo treba. Plastik in piksen še ni bilo v tolikšni meri, steklenice smo menjavali za kavcijo v trgovinah, papir pa smo zbirali za končne izlete. No, ampak se je začelo. Plastenk in pločevink je bilo vse več, reklamnih prospektov tudi, pa tudi nepovratne steklenice so naenkrat postale fensy. Pa se nisem dal, če me je že premamila kakšna plastenka (na začetku so bila to največkrat čistila) je bila v smeteh ločena. Prav počasi pa se je začelo. Pivo so mi najprej spravili v zelene flaše, potem pa še v pločevinke. Pojavili so se priročni šesterčki, tako piva v pločevinkah kot radenske v plastenki. Še malo prej je bila najboljša izbira za sok TI jumbo steklenica (taka s širokim vratom, da se je dalo z užitkom piti kar naravnost iz nje), kar naenkrat se je zdelo to – v primerjavi s plastenko silno šorasto. Skratka nekega dne sem se zavedel, da imam na dvorišču spet polno ta črno stolitrsko vrečo stisnjenih piksen, plastenk in konzerv. Še bolj moteče je bilo to na morju, tam ni preveč vljudno stiskati in tlačiti teh reči, ker jih lokalni “podjetniki” potem nabirajo  iz kontejnerjev, da v trgovini iztržijo “povratnu naknadu”, plastenke in pločevinke pa morajo biti nepoškodovane. Začeli smo se res truditi. Nabavil sem zaboje steklenic piva, radenske, olja in radenske, ostalega pa tako ali tako več ali manj ne uporabljamo. Kmalu sem spoznal, da je vse skupaj rahlo zoprno. Prenašanje zaboja polnega praznih steklenic je precej bolj neudobno kot pač zaviti v štacuno in vreči šestorčka na zadnje sedeže. Najprej se je treba spomnit in ga dat v prtljažnik, potem pa se je treba znajt še v štacuni. Kje jemljejo embalažo nazaj? Kakšen sistem imajo? Imajo avtomat ali se zmeniš s prodajalko? Če je avtomat, ali je tu na parkirišču, notri v trgovini, ali kako? Potrebno ga je najti. Pa tudi ko si ga našel se ni nehalo. Včasih se je zdelo, da snemajo skrito kamero, namreč avtomat je zahteval, da zaboj izpraznem in na tekoči trak vrnem posebej zaboj in posebej eno in po eno steklenico. In take. Vse to sem stoično prenašal. Pravzaprav ne stoično ampak uporniško. Ne dam se. Mene že ne bodo tlačili med spremenjene potrošniške navade. Moram povedat, da je šlo za upor na višji ravni. Skenslal sem komercialne radijske postaje, prenehal gledat ali poslušat vse kar se je prekinjalo z reklamami, kupoval meso, sadje in žganje pri kmetih, nabavil celo stekleničko za mlekomat.

Pa ni nič pomagalo. Kot zgoraj omenjeno kuhanje žabe se je vse skupaj ponovilo tudi tu. Čistil, recimo, se kmalu ni dalo dobiti drugače kot v plastiki. Makaroni so bili naenkrat vsi v škatlah s plastičnim okencem na sredi, da se vidi kako lepi so. Vrhunec so bili LCA jogurti zelenih dolin, ki so nepotiskan lonček ovili v kartonast ovoj, ki je imel (ima) na notranji strani, torej ko ga strgaš po perforaciji ob napisu “več informacij”, dodatno samohvalo, kako super mikroorganizme vsebuje in da so te informacije natisnjene na ekološkem, recikliranem papirju. Da so s tem dvem odpadkom – lončku in pokrovčku – dodali še tretjega, jim ni kapnilo. Oh ne, veste, s tem, ko so lonček ovili v karton so naredili dobro delo: plastika lončka je lahko zato tanjša in oh, spet so prispevali k čistejšem okolju.

Pa dobro, nič takega, kar ne bi mogel upornik s prezirom ignorirat. Ampak počasi mi je začelo hoditi vse skup na živce. Tam platojček piva v akciji, tu iz akcije izvzeta gajba zelenih steklenic. Tam zavitek cenejše mineralne vode, v steklenicah pa le pregrešno drag Donat in litrska Radenska. Cele police vsega boga v plastenkah, pločevinkah in nepovratnih steklenicah, jaz pa na voljo le Laško, Union in Radence. Oh še to ne: najprej sta se Laško in Union tako in tako zlila v en okus, potem pa kot v opravičilo lansirala razne posebne izdaje, nefiltrirane, IPA, pšenične in take. In ko sem enkrat obtičal na blagajni z dvemi steklenicami za vračilo na kavcijo (zakaj pa ne?) mi je prekipelo. Šlo je za 40 centov in kot že mnogokrat dotlej bi pač zamahnil z roko, kar pustite. Tokrat pa ne.  Zgodba je bila, da sem kupil neko bolj posebno  hajnikenovo ljubljansko pivo za poskusit – dve steklenici. Zaračunali so mi kavcijo in ob naslednjem obisku trgovine sem poskusil vrniti steklenico v avtomat, ta pa jo je zavrnil. Običajno bi zamahnil z roko in steklenici vrgel v zato pripravljeno košaro, tokrat pa sem pozvonil, kot je navodilo ob avtomatu “v potrebi po posredovanju osebja”. Po daljšem čakanju in daljšem zvonenju (tudi tega sicer ne počnem) se je pojavil “osebje” in mi zagotovil, da ni problema, da bodo že na blagajni zrihtali. OK. Na blagajni pa začudena faca. Naj tu takoj povem, da prodajalka pač tu ni nič kriva. Ji pač ni nihče povedal ali pa je nekdo narobe povedal “osebju”. Veste meni je vedno nelagodno na blagajni že če ne zmečem robe dovolj hitro vs traku za blagajno v voziček, češ, ljudje čakajo. Ko pa se kaj zatakne me oblije mrzel pot. Kupci v tej “nesrečni” vrsti za blagajno začno zavijat z očmi (“pa ravno meni, vedno v moji vrsti…”) in, saj veste pač ni mi prijetno. In tu se je res zataknilo. Ni bilo kode, ni bilo številke, ni bilo opisa in ni bilo… mojega odpustka, češ ok, pustite teh 40 centov, kaj 40, saj jih je 80 (40 ker steklenic ne morem vrniti in jih bo kot zgleda vreč stran in novih 40, ki jih bom ponovno plačal za kavcijo). Kar trmaril sem tam. Potem smo stvar uredili rako, da so vrnili kavcijo za nekaj drugega in se bodo že na inventuri s tem ubadali.

Ok, pač ena anekdota, boste rekli. V resnici gre za, če lahko uporabim najbolj oguljeno frazo, kamenček v mozaiku. Saj je vse anekdota, se še spomnite kako smo se smejali ideji, da bi vodo pakirali v plastenke? Vodo v plastenke? A so normalni? Kaj takega se pri nas ne bo zgodilo. Aja, da ne pozabim, 14 let že živim v vasi kjer ni vodovoda in zbiramo deževnico.  Bi imel celo opravičilo, da jo kupim, kajne? Pa je nisem doslej več kot nekajkrat, ko so na obisk prišli vnučki. In imamo sedaj 123 vrst vode v plastenkah (vštete so kombinacije znamke vode in volumna pakiranja – od 0,25 do 2 litra). Pa vode z okusom. Okusom, jebenti. Brezbarvna tekočina brez vonja in okusa ima sedaj visokokalorični vonj in okus…

Skratka česa me torej krivite? Katere potrošniške navade naj spremenim? Kar se piva tiče, sem se že znašel. Kuham svojega. Vodovoda pa še ni…

Povedal sem že, da sem bil kar se teh stvari tiče, kar mala tečka. Enkrat sem šel tu pri nas celo do soseda, ko je celo vrečo ločenih (!) pilksen zabrisal kar v ta črni kontejner.  To je, kdor me pozna, zame že kar huda reč. Skoraj nikoli ne sitnarim pa to.

In kaj naj potem rečem taistemu sosedu, ki me zavrne nazaj z besedami – eh, kaj bi to, saj vse itak v isti kamion mečejo… Koliko časa sem rabil za dopovedovanje (kar poskusite kdaj kaj zakoreninjenega razpredati v vaški gostilni!) da vseeno ni isti kamion, da 100 % ločeno zbira “preostale odpadke” iz ta črnih, da pa morda res piksne in steklo pobira isti kamion, v drobovju  je še vedno ločeno v stisnjenih plasteh, vse skupaj pa potem presortirajo v centrih. (Papir pa itak pokradejo). In potem mi čez par mesecev sosed spet podmoli pod nos: država se utaplja v ločenih odpadkih. Ne ve kaj bi znjimi! Naenkrat smo ločevalci postali problem!

Ker lejte, ali imam sploh še najmanjšo voljo po kakršnem koli DODATNEM spreminjanju svojih jebenih potrošniških navad, če sem po 20 letih, ko sem obsojen na donat mg, radensko in zelene pirovske flaše generičnega piva, ko mi za hišo jemljejo dragoceni prostor za piknik (dobro no, malo drame) tri stojala z ogrooomnimi (še več drame) črrnimi vrečami  za steklo, plastiko, piksne in papir, – na koncu v državi v breme. Ker ni si mi težko – ob vseh teh mesnih svinjarijah, pardon govedarijah – zamisliti, da si je že nek podjetnik spomnil kako bo mojo piksno, ki sem jo kupil s slabo vestjo (ali pa s 0,50 kn povratne naknade), jo z malce manj slabe vesti izpraznil, jo vestno (da si olajšam vest) ločil od ostalih odpadkov, to nekako celo plačal, v dobri veri da jo bodo, ne vem, zmleli in predelali v novo plastenko, obleko, odbijač, kaj vem kaj, ali pa sežgali in pridobili energijo za ogrevanje dpomov, ali pa ne vem kaj drugega, samo to ne, da jo bo nek podjetnik zapeljal na obrežje in stresel v morje. In pokasiral najbrž 2x.

Ja ne priznajem ovaj sud. *

Nisem kriv.

Tega nisem želel, tega sem se otepal, to mi je bilo vsiljeno, še več, bil sem izkoriščen. Izkoriščan. Name ste preložili skoraj se razen pridelave in osnovne proizvodnje. In sedaj od mene zahtevate, da naj se zamislim. Da naj spremenim svoje navade. Da naj začnem plačevati  za svoje grešne potrošniške navade.

*”Ne priznam tega sodišča”, Tito, 1928

Avtor: Radovan MIKOLIČ
TW: @Wega__

1 november ali kako bomo v enem dnevu naredili za par 10 ton plastičnih odpadkov

1 november ali dan mrtvih, dan ko se spominjamo preminule ali dan ko moramo vsem pokazati koliko nam pomenijo bližnji, ki jih ni več. Seveda to “ljubezen in skrb” pokažemo s čim več svečami na “našem” grobu, kajti kaj bodo pa znanci, sorodniki rekli, če bo premalo sveč…

Seveda pa je to tudi praznik razkazovanja novih ali starih “pelcmontljnov” – krznenih (iz takih in drugačnih pobitih živalc v le ta namen) plaščev ali jaken. Ta naša “lepa” navada se vleče še iz bivše Juge, le da sedaj, če smo slučajno zamudili vso to revijo oholosti in ničevosti imamo možnost videti na Instagramu, Facebooku,…

Ja… ta dan bi se lahko namesto dan mrtvih imenoval dan hvaljenja, samih sebe seveda.

Da pa tudi malo pred svojim pragom pometem… svojo mamo sem že pred leti odvadil prižiganja sveč, svojo taščico, ki je super ženska malo težje in počasneje ampak vseeno je uspešnost dobra, saj sedaj že nekaj let na ta dan prižge le 1 svečo (no in par dni pred 1. novembrom še eno) od prejšnjih 6, 7 ali 8 sveč.

Moja misel je sledeča;

priljubljenost, spoštovanje, .. pokojnika ne šteje koliko sveč mu gori na grobu ampak koliko ljudi se ga skozi vse leto spomni v srcu

Zaenkrat edina oseba, ki jo pogrešam in je ni več (že 14 let) je moja stara mama – babi. Izredna in izjemna ženska. Doma in v pisarni imam njeno malo okvirjeno fotko in vsakič, ko jo pogledam mi v spomin privre kakšen dogodek, zame in vem ,da tudi za njo je to pomembnejše in lepše, kot 10 sveč na njenem grobu…

Torej… vem, da se čez noč težko odvadit vsake stvari, a vsaj razmislite o tem, o tem kako s takim dogodkom in nakupom sveč prispevate k onesnaženju naše narave, kajti sveče so težko recikleran material in namenjene le za enkratno uporabo.

Razmislite…

 

Ravno danes so poslanci evropskega parlamenta podprli prepoved plastike za enkratno uporabo 🙂

Shopping Cart