Objave

VARČUJMO Z VODO

Varčujmo z vodo

Ne glede na to ali verjamete v klimatske spremembe ali ne, naša narava, okolje, planet se spreminja.
Zime so mile, brez omembe snežnih padavin in posledično debelih snežnih odej, zato je manj vode v rekah predvsem v poletnih sušnih in vedno bolj vročih mesecih.

Varčujmo z vodo tudi, ko je le te dovolj. Ne bom vas moril z načini saj so opisani na nešteto spletnih straneh … mogoče le:

  • Stuširajte se hitro, ko se milite ali šamponirate lase med tem časom zaprite vodo.
  • Prav tako zaprite vodo med krtačkanjem in/ali nitkanjem zob.
EKOledar 2023 – GOLI SLOVENSKI TWITERAŠI

V pripravi EKOledar 2023 slovenskih golih tviterašev

V pripravi je EKOledar 2023 slovenskih golih tviterašev. Mazzo in fantje so pripravljeni na akcijo, a le če bo dovolj prednaročil EKOledarja.

Zato je kot edina opcija plačila PayPal, saj v primeru nezadostnega naročila izvodov le tega ne bom izdelal in je preko PayPala najmanj komplicirano in najhitreje za vračilo vplačil.

EKOledar 2023 slovenski goli tviteraši lahko prednaročite na tej povezavi

n4y.org - Narava zate Mazzo Van Klein - EKOledar

Ne! NE PRIZNAM, NISEM KRIV IN NE VALITE KRIVDE NAME!

Avtor: Radovan MIKOLIČ

Jaz sem pravzaprav večino svojega življenja mirno preživel brez plastike. PVC vrečke so bile redke in nekaj vredne.  Spomnim se celo, da smo imeli doma tako posebno držalo iz lesa da si jih, pravilno zložene imel lepo pri roki. Spodaj si vzel ven novo in jo zloženo spet pospravil not na vrhu. First in First out.  In imeli smo seveda cekar. Sadje sem dobival v papirnatih škrnicljih, na njih je bila s kulijem napisana cena. Škrnicelj je nato stara mama vestno zložila in shranila in ko smo se otroci igrali smo dobili po robovih narezan škrnicelj za risat. Jaz nisem nikdar zahteval, da mi zgradijo hiper tržnice, kjer zaposleni ne strežejo sadja v škrniclje, pač pa vsako uro zmečejo stran robo, ki ne izgleda dobro in na police nosijo novo, pravkar poškropljeno z vodo, da bo izgledala dobro naslednjo uro. In ker sami opravljamo delo prodajalca imamo sedaj plastične vrečke, ki davijo živelj v morju, elektronske tehtnice, printerje za nalepke, skenerje za te iste nalepke in še eno vrečko, da damo cel kup teh vrečk vanjo. Ker sem jaz tako želel? Ker sem bil tako vajen in moram sedaj spremeniti navade? Se zamisliti nad ravnanjem? Naj izdam skrivnost: tanke plastične vrečke za enkratno uporabo so tu zato, ker trgovci racionalizirajo stroške, mordenizirajo prodajalne, izboljšujejo nakupovalno izkušnjo, pri vsem tem pa ne zaupajo kupcu, da bo res ob nakupu lušta stehtal lušta, ne pa ob tehtanju stisnil kodo kakega pol cenejšega paradajza.

In sedaj so glavni carji prodajalci, ker so ukinili brezplačne plastične vrečke. Mater so se žrtvovali. Nakaj kar so doslej “morali” dajati zastojn bodo sedaj zaračunali. Že sedaj so bili vmes bili carji s plačljivimi eko razgradljivimi vrečkami, samo še kakšen cent si moral primaknit. Vrhunec so bile hoferjeve vrečke za kruh – sicer papirnate, ane, ker mi smo eko, samo odprtina je bila plastificirana, da se vidi kaj je notri. Bravo.

Tako da me nehajte zafrkavat. Nisem kriv in ne priznam. Ne omogočate nam alternative, zapirate nam trgovine, v katere smo hodili s cekarji peš, ne pa s palstičnimi vrečkami  z avtom, opuščate, (pravzaprav ste že opustili) strežbo sadja in zelenjave (ja, in kruha) v škrniclje, solato nam pakirate v plastične pladenjčke za enkratno uporabo in potem… in potem mi po informacijskih poteh začnete servirati slike žalostnih morskih prebivalcev, ki se dušijo v plastiki in s platsiko, jo jejo in eni prebavijo drugi poginejo, tisti “srečni” pa na koncu končajo v naših želodcih z vsemi nanodelci vred.

Pa naj vas končno vprašam še eno reč. Ok, šel sem v špar, natehtal sadje in zelenjavo v vrečke, jih pripeljal z avtom domov in sadje pojedel. Ampak povejte mi:

Koliko plastičnih vrečk pa mislite, da sem jaz do sedaj zmetal v morje?

Res, koliko vrečk sem doslej pravzaprav vrgel v morje? Že skoraj trideset let – in ker so mi lastni otroci iz vrtca nosili zgibanke in pobarvanke in mi sploh solili pamet glede tega, vem, da je res toliko let – ločujem. Res. Glede tega sem bil vsa leta strikten. Tečen celo včasih. Prepričeval okoli, tudi tiste, ki so tedaj še na vse pretege iskali izgovore, češ, kaj se zajebavaš, pa ločuješ, potem pa pride (en) kamion snage in vse kontejnerje skup sprazni. Ampak, če dovolite se k plastenkam vrnem kasneje. Najprej k z mojimi vrečkami zadušenim želvam.

Kot prvo, ker vem, da znajo nekateri ljubitelji živali skočiti v luft in me proglasiti za pošast, prasca, človeka nevrednega življenja (ja tudi take berem po komentarjih raznih portalov, ko nekdo vpraša, če kdo ve za koga, ki bi pazil na njihovega psa, ko grejo na morje), naj takoj poudarim: ob HD posnetkih želv, ki se zapletejo v plastične vrečke, se tudi mene trga srce. Pa ob pelikanih prepojenih z nafto. Pa zgrožen sem, resnično zgrožen, ko gledam vrhunske posnetke ogromnega, kot kontinent velikega otoka odpadkov sredi oceana.

 Ampak, ha, zakaj jih kažete, forvardirate, mailate, lajkate, poturavate meni? Kaj naj sedaj jaz? Prvič, vrečk si sploh nisem želel. Čisto dobro sem shajal brez njih. Naš hišnik je enkrat na teden zvlekel dvanajst kovinskih kant za smeti iz “smetarnice” – ropotal je, da je odmevalo po soseski – za cel osemnadstropni blok. 55 stanovanj in dve pisarni. Danes pa trije kontejnerji za piksne in plastenke in po ena še za papir in steklo. Pa tri črne za vse ostalo. Razen za organske – nekje zadaj je še ena rjava za kosti od župce.

Pa saj je celo vseeno! Takrat smo imeli razmeroma malo smeti in nekaj kant, danes imamo ogromno smeti in ogromno kontejnerjev, ampak v vsakem primeru, vse kar smo imeli za vreči stran smo vrgli stran. Na neko mesto, kjer smo upravičeno domnevali, da smo plačali neko službo, ki bo ustrezno poskrbela za moj odpadek. Oziroma domnevamo tako tudi danes. Če sem jaz danes vrgel plastično vrečko (pa nikoli same, običajno kot embalažo drugih smeti) v smeti, sem nekako domneval, da jo bodo primerno obravnavali. Saj ne gre samo za to, da sem jim plačal, ne, še zloženke so mi pošiljali in vse to, me podučevali, me vzgajali… Vsekakor pa potem ne pričakuješ, da bo taista vrečka pristala zavita okoli glave morske želve. Kaj naj si mislim? V moji glavi si slikam film: kamion, ki je plačan, da odtrani moje odpadke moj denar porabi drugače, vse skupaj v stiski odstrani skrivaj, kot Bart Simpson v svojem filmu in potem s prstom kaže name, da sem “potrošnik” ki “išče čim več udobja”. Še enkrat: nisem si želel vrečk, ne zdijo se mi niti ne vem kako udobne – navsezadnje sem včasih dobil vse skupaj postreženo v roke, danes pa izbiram, izberem, naberem, stehtam, poiščem ceno (pritisni “28” za gušta), opremim s črtno kodo, poskeniram črtno kodo in plačam – sam. Zakaj bi bilo to tako strašansko bolj udobno zame, ne vem. Predvsem pa tudi tega ne vem, kako se je ta plastična vrečka s črtno kodo 1,54 kg lušta ali pa pomaranč italjanskega izvora znašla v oceanu.

Pa dajmo še malo o krivdi, zločinu in kazni. Povedal sem vam že, zakaj se ne čutim krivega kar se tiče onesnaževanja z vrečkami, zakaj me celo jezi, ko spet vse valijo name, potrošnika, ki da mora(m) spremeniti svoje umazane navade.

Naj kar takoj povem: odpadke ločujem, odkar so se pojavili prvi ločevalni otoki po soteskah. Takrat še ni imel vsak blok pred svojim vhodom 3 kontejnerje za embalažo pa še kakšnega za papir in steklo poleg. Ni bilo treba. Plastik in piksen še ni bilo v tolikšni meri, steklenice smo menjavali za kavcijo v trgovinah, papir pa smo zbirali za končne izlete. No, ampak se je začelo. Plastenk in pločevink je bilo vse več, reklamnih prospektov tudi, pa tudi nepovratne steklenice so naenkrat postale fensy. Pa se nisem dal, če me je že premamila kakšna plastenka (na začetku so bila to največkrat čistila) je bila v smeteh ločena. Prav počasi pa se je začelo. Pivo so mi najprej spravili v zelene flaše, potem pa še v pločevinke. Pojavili so se priročni šesterčki, tako piva v pločevinkah kot radenske v plastenki. Še malo prej je bila najboljša izbira za sok TI jumbo steklenica (taka s širokim vratom, da se je dalo z užitkom piti kar naravnost iz nje), kar naenkrat se je zdelo to – v primerjavi s plastenko silno šorasto. Skratka nekega dne sem se zavedel, da imam na dvorišču spet polno ta črno stolitrsko vrečo stisnjenih piksen, plastenk in konzerv. Še bolj moteče je bilo to na morju, tam ni preveč vljudno stiskati in tlačiti teh reči, ker jih lokalni “podjetniki” potem nabirajo  iz kontejnerjev, da v trgovini iztržijo “povratnu naknadu”, plastenke in pločevinke pa morajo biti nepoškodovane. Začeli smo se res truditi. Nabavil sem zaboje steklenic piva, radenske, olja in radenske, ostalega pa tako ali tako več ali manj ne uporabljamo. Kmalu sem spoznal, da je vse skupaj rahlo zoprno. Prenašanje zaboja polnega praznih steklenic je precej bolj neudobno kot pač zaviti v štacuno in vreči šestorčka na zadnje sedeže. Najprej se je treba spomnit in ga dat v prtljažnik, potem pa se je treba znajt še v štacuni. Kje jemljejo embalažo nazaj? Kakšen sistem imajo? Imajo avtomat ali se zmeniš s prodajalko? Če je avtomat, ali je tu na parkirišču, notri v trgovini, ali kako? Potrebno ga je najti. Pa tudi ko si ga našel se ni nehalo. Včasih se je zdelo, da snemajo skrito kamero, namreč avtomat je zahteval, da zaboj izpraznem in na tekoči trak vrnem posebej zaboj in posebej eno in po eno steklenico. In take. Vse to sem stoično prenašal. Pravzaprav ne stoično ampak uporniško. Ne dam se. Mene že ne bodo tlačili med spremenjene potrošniške navade. Moram povedat, da je šlo za upor na višji ravni. Skenslal sem komercialne radijske postaje, prenehal gledat ali poslušat vse kar se je prekinjalo z reklamami, kupoval meso, sadje in žganje pri kmetih, nabavil celo stekleničko za mlekomat.

Pa ni nič pomagalo. Kot zgoraj omenjeno kuhanje žabe se je vse skupaj ponovilo tudi tu. Čistil, recimo, se kmalu ni dalo dobiti drugače kot v plastiki. Makaroni so bili naenkrat vsi v škatlah s plastičnim okencem na sredi, da se vidi kako lepi so. Vrhunec so bili LCA jogurti zelenih dolin, ki so nepotiskan lonček ovili v kartonast ovoj, ki je imel (ima) na notranji strani, torej ko ga strgaš po perforaciji ob napisu “več informacij”, dodatno samohvalo, kako super mikroorganizme vsebuje in da so te informacije natisnjene na ekološkem, recikliranem papirju. Da so s tem dvem odpadkom – lončku in pokrovčku – dodali še tretjega, jim ni kapnilo. Oh ne, veste, s tem, ko so lonček ovili v karton so naredili dobro delo: plastika lončka je lahko zato tanjša in oh, spet so prispevali k čistejšem okolju.

Pa dobro, nič takega, kar ne bi mogel upornik s prezirom ignorirat. Ampak počasi mi je začelo hoditi vse skup na živce. Tam platojček piva v akciji, tu iz akcije izvzeta gajba zelenih steklenic. Tam zavitek cenejše mineralne vode, v steklenicah pa le pregrešno drag Donat in litrska Radenska. Cele police vsega boga v plastenkah, pločevinkah in nepovratnih steklenicah, jaz pa na voljo le Laško, Union in Radence. Oh še to ne: najprej sta se Laško in Union tako in tako zlila v en okus, potem pa kot v opravičilo lansirala razne posebne izdaje, nefiltrirane, IPA, pšenične in take. In ko sem enkrat obtičal na blagajni z dvemi steklenicami za vračilo na kavcijo (zakaj pa ne?) mi je prekipelo. Šlo je za 40 centov in kot že mnogokrat dotlej bi pač zamahnil z roko, kar pustite. Tokrat pa ne.  Zgodba je bila, da sem kupil neko bolj posebno  hajnikenovo ljubljansko pivo za poskusit – dve steklenici. Zaračunali so mi kavcijo in ob naslednjem obisku trgovine sem poskusil vrniti steklenico v avtomat, ta pa jo je zavrnil. Običajno bi zamahnil z roko in steklenici vrgel v zato pripravljeno košaro, tokrat pa sem pozvonil, kot je navodilo ob avtomatu “v potrebi po posredovanju osebja”. Po daljšem čakanju in daljšem zvonenju (tudi tega sicer ne počnem) se je pojavil “osebje” in mi zagotovil, da ni problema, da bodo že na blagajni zrihtali. OK. Na blagajni pa začudena faca. Naj tu takoj povem, da prodajalka pač tu ni nič kriva. Ji pač ni nihče povedal ali pa je nekdo narobe povedal “osebju”. Veste meni je vedno nelagodno na blagajni že če ne zmečem robe dovolj hitro vs traku za blagajno v voziček, češ, ljudje čakajo. Ko pa se kaj zatakne me oblije mrzel pot. Kupci v tej “nesrečni” vrsti za blagajno začno zavijat z očmi (“pa ravno meni, vedno v moji vrsti…”) in, saj veste pač ni mi prijetno. In tu se je res zataknilo. Ni bilo kode, ni bilo številke, ni bilo opisa in ni bilo… mojega odpustka, češ ok, pustite teh 40 centov, kaj 40, saj jih je 80 (40 ker steklenic ne morem vrniti in jih bo kot zgleda vreč stran in novih 40, ki jih bom ponovno plačal za kavcijo). Kar trmaril sem tam. Potem smo stvar uredili rako, da so vrnili kavcijo za nekaj drugega in se bodo že na inventuri s tem ubadali.

Ok, pač ena anekdota, boste rekli. V resnici gre za, če lahko uporabim najbolj oguljeno frazo, kamenček v mozaiku. Saj je vse anekdota, se še spomnite kako smo se smejali ideji, da bi vodo pakirali v plastenke? Vodo v plastenke? A so normalni? Kaj takega se pri nas ne bo zgodilo. Aja, da ne pozabim, 14 let že živim v vasi kjer ni vodovoda in zbiramo deževnico.  Bi imel celo opravičilo, da jo kupim, kajne? Pa je nisem doslej več kot nekajkrat, ko so na obisk prišli vnučki. In imamo sedaj 123 vrst vode v plastenkah (vštete so kombinacije znamke vode in volumna pakiranja – od 0,25 do 2 litra). Pa vode z okusom. Okusom, jebenti. Brezbarvna tekočina brez vonja in okusa ima sedaj visokokalorični vonj in okus…

Skratka česa me torej krivite? Katere potrošniške navade naj spremenim? Kar se piva tiče, sem se že znašel. Kuham svojega. Vodovoda pa še ni…

Povedal sem že, da sem bil kar se teh stvari tiče, kar mala tečka. Enkrat sem šel tu pri nas celo do soseda, ko je celo vrečo ločenih (!) pilksen zabrisal kar v ta črni kontejner.  To je, kdor me pozna, zame že kar huda reč. Skoraj nikoli ne sitnarim pa to.

In kaj naj potem rečem taistemu sosedu, ki me zavrne nazaj z besedami – eh, kaj bi to, saj vse itak v isti kamion mečejo… Koliko časa sem rabil za dopovedovanje (kar poskusite kdaj kaj zakoreninjenega razpredati v vaški gostilni!) da vseeno ni isti kamion, da 100 % ločeno zbira “preostale odpadke” iz ta črnih, da pa morda res piksne in steklo pobira isti kamion, v drobovju  je še vedno ločeno v stisnjenih plasteh, vse skupaj pa potem presortirajo v centrih. (Papir pa itak pokradejo). In potem mi čez par mesecev sosed spet podmoli pod nos: država se utaplja v ločenih odpadkih. Ne ve kaj bi znjimi! Naenkrat smo ločevalci postali problem!

Ker lejte, ali imam sploh še najmanjšo voljo po kakršnem koli DODATNEM spreminjanju svojih jebenih potrošniških navad, če sem po 20 letih, ko sem obsojen na donat mg, radensko in zelene pirovske flaše generičnega piva, ko mi za hišo jemljejo dragoceni prostor za piknik (dobro no, malo drame) tri stojala z ogrooomnimi (še več drame) črrnimi vrečami  za steklo, plastiko, piksne in papir, – na koncu v državi v breme. Ker ni si mi težko – ob vseh teh mesnih svinjarijah, pardon govedarijah – zamisliti, da si je že nek podjetnik spomnil kako bo mojo piksno, ki sem jo kupil s slabo vestjo (ali pa s 0,50 kn povratne naknade), jo z malce manj slabe vesti izpraznil, jo vestno (da si olajšam vest) ločil od ostalih odpadkov, to nekako celo plačal, v dobri veri da jo bodo, ne vem, zmleli in predelali v novo plastenko, obleko, odbijač, kaj vem kaj, ali pa sežgali in pridobili energijo za ogrevanje dpomov, ali pa ne vem kaj drugega, samo to ne, da jo bo nek podjetnik zapeljal na obrežje in stresel v morje. In pokasiral najbrž 2x.

Ja ne priznajem ovaj sud. *

Nisem kriv.

Tega nisem želel, tega sem se otepal, to mi je bilo vsiljeno, še več, bil sem izkoriščen. Izkoriščan. Name ste preložili skoraj se razen pridelave in osnovne proizvodnje. In sedaj od mene zahtevate, da naj se zamislim. Da naj spremenim svoje navade. Da naj začnem plačevati  za svoje grešne potrošniške navade.

*”Ne priznam tega sodišča”, Tito, 1928

Avtor: Radovan MIKOLIČ
TW: @Wega__

22. marec - svetovni dan vode

22. marec svetovni dan voda

22. marec svetovni dan voda je bil predlagan na Konferenci Združenih narodov o okolju (UNCED) leta 1992 v Riu de Janeiru, v okviru Agende 21, kot dan namenjen opozarjanju širše svetovne javnosti na omejenost in ogroženost naravnih vodnih virov. S tem namenom različne organizacije Združenih narodov vsako leto na ta dan razglasijo temo, ki povzema najbolj aktualno problematiko v povezavi z vodami. S tem spodbujajo vlade držav članic ZN, kakor tudi njihove nevladne organizacije, da do naslednjega leta v duhu razpisane teme pripravljajo raznovrstne aktivnosti in z njimi opozarjajo širšo javnost na problematiko voda ter s tem povečujejo ozaveščenost ljudi o pomembnosti in ranljivosti vodnih virov.

n4y.org - Narava zate Mazzo Van Klein - EKOledar™

Nova spletna stran n4y.org in z njo nekaj novosti

Pred vami je nova spletna stran n4y.org, kjer je kar nekaj novosti. Prva najzanimivejša je dodana spletna trgovinica, kjer bodo med drugim izbrani kvalitetni reciklirani oziroma reuse domači ročni izdelki. 

Naslednja novost je kot sem že zgoraj omenil, pomoč izbranim izdelovalcem okolju prijaznih izdelkov pri plasiranju na trg, saj večina nima tega znanja in finančnih sredstev za zagon kvalitetne spletne trgovine in reklamiranje le te, ter seveda bojazen ali potrošnike sploh zanima njihov izdelek. 

Prve izdelke si že lahko ogledate in seveda naročite … ročno izdelani iz recikliranih materialov medvedki MMedo, lušni in enkratni za darilo. 

Seveda pa je to tudi poziv za vse ostale, ki izdelujete (ali poznate te osebe) zgoraj opisano in bi le te radi ponudili tržišču, se mi javite … na Twiteeterju, Facebooku ali na mazzovanklein@gmail.com

 

n4y.org - Narava zate MMedo
n4y.org – Narava zate MMedo
EKOledar 2022 - Mazzo Van Klein

Photoshooting – EKOledar 2022

Photoshootingi za EKOledar 2022 se pospešeno izvajajo na različnih lokacijah Slovenije.
Tokrat s čudovito mamo dveh otrok (še sredi porodniške 🙂 ) v poznih 30 letih.


Zakaj se je javila za fotošuting? Ker ji ni vseeno v kakšnem okolju bodo živeli njeni in ostali otroci. In za hudo vroče presenečenje za njenega soproga, ko mu bo za novo leto podarila naš unikaten EKOledar™. 😀
Glede kako dobro so fotke uspele, ne bo prišel k sebi tja do marca 2022 😀 😀

EKOledar 2022 - Mazzo Van Klein

Dekleta za novi EKOledar 2022

V nastajanju je že peti zaporedni EKOledar in sicer EKOledar 2022.
Da bo EKOledar zopet raznovrsten in se čim širše dotikal ekoloških in okoljskih problemov pozivam k sodelovanju – nastajanju tega edinstvenega koledarja vsa dekleta, žene, dame, …, svobodnega duha in odprtega uma, ki jim ni vseeno za naše okolje in z njim povezanih problemov.

Prijavite se lahko vse, ki ste stare najmanj 19 let, navzgor ni omejitev 🙂

Vaše cenjene prijave oziroma za več informacij na:

mazzovanklein@gmail.com

100% diskretnost je samoumevna.

EKOledar 2020 n4y.org

Še zadnji fotošuting za EKOledar med “stoletnim jugom” na obali Istre

Še insert videa iz zadnjega photoshootinga za #EKOledar 2020. Po nešteto dogovarjanj, usklajevanj končno prideš do termina, ki ustreza obema, a čeprav so bile vremenske napovedi več kot grozne. Hrvatje so ravno za ta dan napovedovali celo jugo stoletja, kar se je v večernih urah celo izkazalo za pravilno napoved.

Glede na vreme sem/sva realizirala drugo foto zgodbo, čeprav je bila prvotno delovna ideja druga, ki pa je zaradi obilnega dežja žal nisva uspela realizirat. Tako sva med rahlim dežjem in močnim vetrom uspešno zaključila zgodbo iz spodnjega videa.
Res, kapo dol prav vsem puncam, gospem, damam… v vseh vremenskih razmerah in še tako čudnih krajih ter mojih zahtevah, so prav vse brez strahu in zadrškov opravile svojo “nalogo”. 🙂
Tako mlade punce, kot starejše dame. 🙂

Kakšen je pa rezultat, pa v #EKOledarju 😀 😉

NAROČI EKOledar, da ne ostaneš brez, saj je le še nekaj izvodov

EKOledar 2020 n4y.org

Kje so naše slovenske strašne zveri?

Kje so zveri iz naših gozdov??
V dobrih treh urah fotošuntinga ob in v gozdu nikjer nobenega medveda ali volka.
In česa se je dotična gospodična ustrašila, ki je popolnoma gola “skakala” po gozdu?
Medvedov?
Volkov?
Neeee!
Ampak KLOPOV!
Ker so klopi edine zveri, ki se jih tudi sam bojim v gozdovih, imam v avtu vedno Autan….

Naročila #EKOledarja 2020 pa na spodnji povezavi
https://ekoledar.si/

EKOledar 2020 n4y.org

Insert iz photoshootinga za EKOledar 2020

Vsak začetek je težak. Ko je “običajna”punca (s tem mislim, da nima za seboj nobenih izkušen kot model) prvič pred objektivom, seveda pomanjkljivo oblečena oziroma slečena, ji ni lahko. Kako se postavit, kaj ima fotograf sploh v mislih, ali sem dovolj dobra, se ne vidi kakšen nebodigatreba del, kot je kakšna strija, celulitek, … Ja, verjamem/vem, da se puncam marsikaj vrti po glavi. Konec koncev smo si tujci, po eni “kavi še ne poznamo en drugega.

Večina šutingov poteka na čim bolj neobljudenem mestu, o tem sem pisal tukaj https://n4y.org/ko-fotkam-goletete-za-ekoledar-ne-manjka-raznih-intruderjev-voajerjev-%f0%9f%98%83-tokrat-kacji-pastir-obletaval/ če le zgodba – moja ideja to dovoljuje. Tale šuting je bil sicer kar dovolj odmaknjen od vrveža, tako da sva lahko dokaj v miru posnela vse moje zgodbe-ideje, ki sem si jih zadal.
Ja, tudi malo neobičajno, sploh za golo punco, samo s starim prdcem, na samem … haha, no zgleda, da res izžarevam zaupanje 🙂
No, mojo idejo-željo je brez obotavljanja sprejela in … posnetek-i so odlično uspeli, kako in kaj pa v naslednjem videu in blogu 😉


Včasih žal ne gre in šuting poteka le par metrov od ceste ali kakšne turistične poti, znamenitosti, … takrat je celoten šuting bolj podoben neki diverzantski akciji :D, kar seveda ni ravno primerno za punco, ki bi bila prvič pred objektivom.

Z malimi nasveti, malo koordiniranja z moje strani, je punca odlično izpeljala več kot triurni šuting. Kapo dol.
Hitro naroči EKOledar, da ne ostaneš brez njega 🙂

EKOledar 2020 n4y.org

Ko fotkam #goletete za EKOledar ne manjka raznih intruderjev, voajerjev 😃 Tokrat kačji pastir obletaval ..

Malo za hec, malo zares, a firbcev takih in drugačnih vedno povsod preveč.
Kot že omenjeno, punce, žene, dame niso plačani modeli, so običajne ženske, večina njih niso niti nudistke, torej nevajene golote, kot le med “štirimi stenami”.

Normalno in razumljivo, da se punca že tako ali tako težko sleče pred menoj, ki sem v bistvu neznanec in potem, da naju zatopljena med šutingom preseneti še kakšen sprehajalec (veliko teh se zelo rado “sprehaja” v grmovju-goščavi), kolesar, avto, … resnično ni prijetno za njo.
No tudi s policaji sem/smo imeli opravka. Eni zarukani idioti, eni opravljali svoje delo, drugi pač super ljudje. Ja, s prvimi in drugimi je bilo kar naporno a sem jim vedno dal vedeti, kaj je njihovo delo. Kot tudi posadki policijskega helikopterja, ki naju je preletaval…a ko sem potegnil dol hlače in jim pokazal svojo zadnjico, so nemudoma odleteli. Jebat ga, sem desc, tisti pravi stari, še iz dobre stare dunajske šole in kot tak zaščitniški do nežnejšega spola.
Lansko leto se je našel tudi en, ki je naju celo fotkal s telefonom, … no, na koncu je bil tako neroden, da padel, si zlomil komolec in še razbil telefon na prafaktorje….smola. 😀

Glede na to, da se 99% fotošutingov za EKOledar izvaja zunaj, na različnih mestih in večinoma zelo obljudenih so taki šutingi skorajda že diverzije, diverzantske akcije 😀 … še dobro, da imam za seboj nekaj letno urjenje v specialnih enotah… 🙂

Kot rad uporabim rek “vse je za nekaj dobro” tudi v tem primeru drži.

No, EKOledar 2020 lahko naročite na tej povezavi: Prednaročilo EKOledarja 2020

EKOledar 2020 n4y.org

EKOledar v pisarnah, domovih, .. vrhunski detalj vsake pisarne ali doma.

Prvi EKOledar za leto 2018 je bil izdelan le darilo našim/mojim dolgoletnim strankam. Koledar kot koledar v današnjem času res ni več prav izvirno darilo, a z EKOledarjem se le ti ne morejo primerjati. Od ideje do končne realizacije EKOledarja je/bila dolga in naporna pot. Več kot leto dela in vse skozi v ozadju misel kako bodo stranke sprejele darilo – EKOledar. Vsi moji dvomi pa so se razblinili že pri prvi stranki (in pri vseh nadaljnih), ki sem ji osebno izročil EKOledar. 
Seveda ti bo redko kdo negativno komentiral, a da so EKOledar resnično dobro sprejeli sem videval skozi vse leto, obešene v njihovih pisarnah, ostalih delovnih prostorih in tudi v domovih.

Tudi v letošnjem letu sem naletel na naš EKOledar 2019, (ki je sicer bil dostopen vsem) v domovih in pisarnah naročnikov…  v tem primeru v recepciji… naj tudi tuji gosti vidijo slovensko lepoto. 🙂

Torej vsem skeptikom naj ponovim še enkrat, EKOledar je poučen z zdravo art erotiko primeren vrhunski detalj vsake pisarne ali doma.

EKOledar 2020 lahko naročite na tej povezavi: Prednaročilo EKOledarja 2020

EKOledar 2020 - katero pot bomo izbrali

Katero pot bomo izbrali?

Katero pot bomo izbrali? Pot uničenja zemlje – narave in s tem tudi nas, kot najpametnejša bitja na tej zemlji, ki si jo lastim(j)o, a se ne zavedamo, da smo le njeni gosti?
Ali pot skromnosti in preživetja človeške vrste za vsaj nadaljnih nekaj sto let?

Za drugo opcijo nimamo ravno več veliko časa. Če ga sploh še imamo. Nekatere študijo govorijo, da smo že prestopili točko “brez vrnitve”, druge, da smo zelo blizu. Kakor koli že dejstva so na dlani. Podnebne spremembe so vidne s prostim očesom, čutimo jih tako ali drugače. Nevihte, neurja so vsako leto hujša, temperature ozračja vedno višje, zime tople in brez snega, … in potem se najde en predstavnik ljudstva, desni poslanec, ki se celo postavlja z nazivom magister geologije, ki neumorno ponavlja, da se zemlja ohlaja ter kot argument izpostavi 3 metersko debelino snega na Kredarici v mesecu maju… je pa pozabil omeniti, da je ta ves sneg v dobrem tednu v celoti skopnel. O avtohtonih črnih panterjev pa raje ne bom, saj presega intelektualno raven večine. 😀

Kar pa me veseli je to, da se vedno več mladih zaveda podnebnih sprememb in onesnaženja našega okolja. Letos imam tudi neprimerno več interesa mladih punc za sodelovanje v novem EKOledarju 2020, kar me seveda pozitivno preseneča. Tudi iz pogovorov z njimi spoznavam, da spreminjajo sicer še ne tako trdno usidranih navad v prid okolja. Pohvalno.

Lahko je sesti pokonci in nekaj opaziti, težko pa je vstati in nekaj narediti.

… je že pred davnimi časi zapisal Honoré de Balzac.

Kot sem že nekajkrat zapisal in še velikokrat bom … globoko spoštovanje vsem “mojim” “eko puncam”!


EKOledar 2020 lahko naročite na tej povezavi: Prednaročilo EKOledarja 2020

EKOledar - Zadnjica

Ali veste, da imamo kraj Zadnjica?

Ha ha ja, kot je iz fotke razvidno ga/jo res imamo… tokrat skupaj z zadnjico

Na lepo a vročo junijsko soboto sva se skupaj z gospo, damo eno izmed zvezdic EKOledarja odpravila na eko šuting v Kransko goro in v dolino Soče – Trento. Ne bom opisoval kakšna gneča je bila na cesti, ob rekah in jezerih .. no tem drugič.
Ko se vendarle prebijeva čez Vršič, nekje na pol poti po ovinkih, na enem od teh zagledam smerokaz “Zadnjica”. Seveda hitro pohodit zavore in “rikverc” v klanec do odcepa ….

Take priložnosti se pač ne izpusti 😀
Škljoc škljoc škljoc in dokazi so tu. 🙂

EKOledar 2020

V pripravi EKOledar 2020

Kljub temu, da sem malce zanemaril blog pa že od janurja pridno fotografiram za novi EKOledar, že tretji zapovrstjo. Torej tudi v letu 2020 vam bom skupaj z izjemnimi Slovenkami prinesel v dom, pisarno ali delavnico lepoto kar se tiče ženskega dela, pa tudi nekaj grenkih spoznanj – primerov naše ljube Slovenije.

Kmalu bo pripravljena tudi naročilnica, kjer boste lahko naročili ta izjemen in edinstven koledar.

22. april - dan zemlje

22. april – dan zemlje

Premišljujem in premišljujem kaj napisati ob tem dnevu saj je vse že tisočkrat napisano, kako uničujemo ta edinstveni planet, to naravo, bitja v njej in konec koncev tudi sami sebe.

Države, nacije, ljudje se že stoletja borimo za čim večji kos zemljišča, prodajamo, kupujemo …. zakaj? Da le to izkoriščamo do onemoglosti.

Kot sem že v EKOledarju 2019 napisal, lep primer teh nesmislov je naš Piranski zaliv ali njihova – hrvaška Savudrijska vala. Borimo se (zaenkrat še le z besedami, diplomatskimi notami, kaznimi ribičev inp.) za par kvadratnih metrov zemlje, nekaj litrov morja in nekaj kil rib in školjk, katere pa so polne škodljivih stvari, od mikroplastike, do ostalih škodljivih spojin oziroma elementov.
Obala polna od turizma odvržene razne embalažne plastike, kot tudi malo v notranjosti en kup divjih odlagališč.

… namesto, da bi se te naši ubogi državici skupaj borile proti onesnaževanju Jadrana, tega bisera med “morji”, ga veselo predvsem Hrvaška izkorišča v veliko prevelikem izlovo morskega življa, za množični umazani turizem, ki poleg industrije močno onesnažuje obalo in morje, kljub temu, da so je njihov BDP popolnoma odvisen od morskega turizma.

“Jebe lud zbunjenog” bi rekli naši bivši bratje.

Za nas navadno rajo je bistveno, da je to naša slovenska sveta zemlja ali njihovo rajo, da je sveta hrvatska zemlja njihova… na obali, naši in njihovi pa itak gradijo bajtice, vile, “sušilnice sadja”,… le “najbolj zaslužni državljani”.

svetovni dan vode

22. marec – Svetovni Dan Vode

What is World Water Day?

Sustainable Development Goal 6 is crystal clear: water for all by 2030. By definition, this means leaving no one behind. But today, billions of people are still living without safe water – their households, schools, workplaces, farms and factories struggling to survive and thrive.

Marginalized groups – women, children, refugees, indigenous peoples, disabled people and many others – are often overlooked, and sometimes face discrimination, as they try to access and manage the safe water they need.

This World Water Day, 22nd March, is about tackling the water crisis by addressing the reasons why so many people are being left behind.

Več na: worldwaterday.org

https://sl.wikipedia.org/wiki/Svetovni_dan_voda

Migranti nam svinjajo našo lepo deželico. Ali res?

Nekaj dni nazaj nam je najbolj znani geolog in klimatolog na slovenskem, če že ne v Evropi, “g.” Branko Grims zopet razodel resnico o svinjanju deset tisočev migrantov naše lepe deželice. Ja, očitno bodo za emigranti – begunci poleg partizanov – komunistov zopet prva tema evropskih volitev. Vse za lepšo prihodnjost deželice in njenih mlajših državljanov.

Da ne zaidem, vrnimo se nazaj, na svinjanje naše deželice s strani beguncev – emigrantov. Fotografije, posnete v Ljubljani, 20m od zdravstvenega doma na njihovem parkirišču, 50m stran od novega vrtca in 5m stran od šolskega športnega igrišča. Močno dvomim, da begunci popijejo toliko pločevink piva, pojedo toliko hamburgerjev in ostale Mc’Donald svinjarije in popijejo toliko “sladkane vode” iz iste predelovalnice svinjarije.

Prav tako dvomim, da so seboj prinesli WC školjko in nizko profilne gume višjega cenovnega ranga.

Sicer pa “g.” Grims o vas veliko pove (pustimo politične laži in zdrahe) že vaša trditev o ohlajanju zemlje…. ja, pri februarskih temperaturah nad 15 stopinj.

“Cekar” iz jute

Kljub temu, da se štejem še med prave stare desce, “nepoženščene”, metroseksualce in ostale čudne seksualce, zaprisežen heteroseksualec, imam v avtu vedno – včasih smo mu rekli cekar – cekar iz jute, ki ga uporabljam za dnevne šopinge. Uporaben, močan, kvalitetno izdelan iz trpežne jute in meni osebno kot oblikovalcu tudi nekako sexy.

Torej, desc kot desc, tudi meni, kot bolj komotni osebi, ki ji je veliko lažje pri blagajni kupiti plastično vrečko, sem se v letu dni brez velikih problemov navadil s tem cekarčkom hodit v trgovino.

Mislim, da je brezpredmetna razlaga o varovanju okolja, narave s tako “malenkostno” uporabo tega in podobnih vrečk – cekarjev. Sicer ni tole neko odkrivanje tople vode, saj smo vse to že imeli in uporabljali vse do potrošniške ekspanzije v devetdesetih letih, ko so veliki trgovci pričeli izkoriščati našo komotnost, mi ovce pa smo jim in še vedno nasedamo.

Majhna, v bistvu neznatna sprememba, ki jo naredimo, bo naravi veliko pomenila.

*Ne delam reklame nikomur, na Facebooku imate kar nekaj punc, ki jih šivajo in to še večino iz že rabljenih tekstilnih izdelkov, kar je še neprimerno bolj eko, saj je #reused
Če bi slučajno kdo hotel prav tako, se pa obrnite na Lili Gornik TW: https://twitter.com/miskasmetiska specialistki za raznorazne eko vrečke. 🙂

Dogodivščine na photoshootingih

Že ob pripravi EKOledarja se mi je porodila misel, da bi mogoče objavil zanimive, take in drugačne dogodke, ki so se zgodili pred, med ali po snemanju za EKOledar.

V zadnjih tednih, ko sem pričel zbirati naročila za EKOledar, pa me je počasi minevala vsaka misel na kaj takega. Le zakaj bi si delal dodatno delo, ko pa že EKOledarja niste sprejeli glede na vloženo delo, namen, stroške in seveda čas in pripravljenost – delo čudovitih punc, žena ….

Žal sem prejel katastrofalno malo naročil. No, pa ne bom zdaj tukaj jokal in zlival bes in žveplo na… tako pač je. Slovenska posebnost poleg najbolj očitni, kot sta zavist in “važno, da je fasada lepa, notri pa..” je tudi preveč govorenja, a premalo dejanj.

Res pa tudi je, da sem od vseh, ki so koledar naročili in seveda prejeli, dobil same pozitivne in pohvalne odzive. Danes pa mi je na Twitru prejemnik EKOledarja predlagal točno to zamisel. In ja, po kratkem razmišljanju sem se odločil, da bom vseeno pripravil nekaj objav “s fotošutingov”, tudi z vročimi fotkami in tudi s kakšnim videom. 😀
Zakaj pa ne, kot vi naročniki cenite moj izdelek, cenim jaz vas.

Seveda pa bodo blogi oziroma njihova vsebina dosegljivi le NAROČNIKOM EKOledarja 2019. Vsem naročnikom KOledarja bom ob prvi objavi na E-pošto poslal geslo za dostop do zaklenjenih vsebin.

Torej, dragi in spoštovani naročniki mojega EKOledarja, če bo čas, bo še letos prva vroča objava s fotošutinga 😀 😉

NE kupuj, posvoji!

Mesec december na EKOledarju 2019 sem posvetil problemu zavrženih domačih živali in sicer z znanim sloganom “ne kupuj, posvoji”. Kot že slogan pove, če si želimo muco, kužo,… pojdimo raje v zavetišče za domače zavržene živali, si tam izberimo ljubljenčka in ga rešimo krutega življenja.

Torej “na mesecu decembru” boste videli fotografijo luškanega malega psička, ki ga je zdajšnji skrbnik rešil krute usode, ki mu jo je namenil prešnji lastnik…

Torej glavna zvezda na fotografiji je kuža Jodi, sicer ni gol (kožuh je obdržal na sebi 😀 ), kot sta gola njegov skrbnik Iztok Gartner in njegova partnerica. 🙂

Hvala vsem trem za zaupanje in čudovito izkušnjo.

Na EKOledarju tudi najnovejša slovenska Playboy-eva zajčica Megi

No, pa se lahko pohvalim, da je na EKOledarju tudi nova (december 2018) Playboyeva zajčica in tako je nehote EKOledar postal še izjemnejši 😀

Seveda se ne meni, ne Megi na najinem fotošutingu ni niti sanjalo, da bo nekoč kot ena redkih Slovenk pokazala svoje čare tudi v Playboyu.
Kaj naj rečem, bejbe, če hočete priti v Playboy…. 😀 😀
Hec, ne ne prav nič nimam pri tem.
Megi je enostavno super punca, ki se ji je na srečo vse “poklopilo”. Seveda pa sem ponosen, da sva sodelovala.

Torej hitro v nakup EKOledarja, saj gre za dober in poučen namen (za razliko od P…. 🙂 ) in še Megi boste lahko gledali 2 meseca hehe.

Dobrodelni EKOledar 2019 je pripravljen

Po letu in pol dela, v vseh pogojih, na soncu pri 38 stopinjah v senci, v meglenem dopoldnevu pri -7 stopinjah, pri odganjanju voajerjev, ki so hoteli ujeti kakšen pogled, po dobrih dvanajstisoč posnetih fotografij, ure in ure dela v postprodukciji, dizajniranja samega koledarja… uh sedaj je končno tu, EKOledar 2019.

Vse to moje delo pa je drugotnega pomena, pravo “delo” opravile čudovite, hrabre punce, ženske, žene, ki so sodelovale pri nastajanju projekta EKOledar. Vse so običajne Slovenke, različnih poklicev in zaposlitev, in ja, vse so Twiterašice in Facebook-ovke 🙂 😀

Več o njemu in za naročila kliknite na to povezavo EKOledar2019

Nekaj kratkih insertov iz lokacij fotografiranja pa si lahko ogledate v spodnjem videu 🙂

Zadnje fotkanje za ekoledar 2019

Evo, pa je za menoj še zadnje fotkanje za moj edinstveni erotično ekološki ekoledar 2019. 🙂

Fotka posneta med pripravo – beri med odmetavanjem odvečnih kosov tkanin 🙂 – za fotošuting… in to pri samo devetih stopinjah.

Sicer je ta temperatura še daleč od najnižje, v kateri se je sicer mlajša gospodična žrtvovala za ta izjemen ekološko erotični koledar in s tem za dobrobit naše narave, okolja oziroma za osveščanje o naših okoljskih problemih. Od začetka fotošutinga, ki se je začel v jutranjih meglenih urah pri -7 °C, pa do popoldneva, ko je sonce ogrelo zrak na 4°C (vse to lahko vidite v videu, v katerem s kolegom okoli nje “skačeva” v debelih bundah… 😀 ) je svoje “delo” odlično opravila.

No, da se vrnem k omenjenemu fotošutingu… Zadnja tema so bile čebelice, ta mala delovna bitjeca, brez katerih naš svet dobesedno obstane, kar je že pred desetletji dejal veliki Albert Einstein.

Poleg čebelic je bila seveda glavna gospa, dama, Oseba z veliko začetnico, ki je svoje prvo takšno “delo” opravila izjemno, da o telesu pri (hmm o letih dam se ne govori 😀 ) niti ne govorim. Huh, večino mladih bejbik se skrije pred njim, žal gola resnica, ampak o tem “problemu” kdaj drugič.

Naj ob tej priložmnosti omenim, da večino 12 mesecev – fotk na ekoledarju 2019 zavzemajo starejše ženske, gospe. Očitno imajo dotične “jajca” za razliko od mlajše generacije. Hm in ja, tudi neprimerno bolj so okoljsko ozaveščene, ni jim vseeno, kaj se dogaja z našo naravo, okoljem in v kakšnem stanju bomo vse to zapustili našim in vašim otrokom, vnukom. In ja, tudi ponosne na svoje telo!

Omeniti pa moram, da so dame, punce, žene, ženske,… hm ja tudi en moški 😀 😀 vse opravile zastonj, torej brez kakršnegakoli nadomestila!

 

1 november ali kako bomo v enem dnevu naredili za par 10 ton plastičnih odpadkov

1 november ali dan mrtvih, dan ko se spominjamo preminule ali dan ko moramo vsem pokazati koliko nam pomenijo bližnji, ki jih ni več. Seveda to “ljubezen in skrb” pokažemo s čim več svečami na “našem” grobu, kajti kaj bodo pa znanci, sorodniki rekli, če bo premalo sveč…

Seveda pa je to tudi praznik razkazovanja novih ali starih “pelcmontljnov” – krznenih (iz takih in drugačnih pobitih živalc v le ta namen) plaščev ali jaken. Ta naša “lepa” navada se vleče še iz bivše Juge, le da sedaj, če smo slučajno zamudili vso to revijo oholosti in ničevosti imamo možnost videti na Instagramu, Facebooku,…

Ja… ta dan bi se lahko namesto dan mrtvih imenoval dan hvaljenja, samih sebe seveda.

Da pa tudi malo pred svojim pragom pometem… svojo mamo sem že pred leti odvadil prižiganja sveč, svojo taščico, ki je super ženska malo težje in počasneje ampak vseeno je uspešnost dobra, saj sedaj že nekaj let na ta dan prižge le 1 svečo (no in par dni pred 1. novembrom še eno) od prejšnjih 6, 7 ali 8 sveč.

Moja misel je sledeča;

priljubljenost, spoštovanje, .. pokojnika ne šteje koliko sveč mu gori na grobu ampak koliko ljudi se ga skozi vse leto spomni v srcu

Zaenkrat edina oseba, ki jo pogrešam in je ni več (že 14 let) je moja stara mama – babi. Izredna in izjemna ženska. Doma in v pisarni imam njeno malo okvirjeno fotko in vsakič, ko jo pogledam mi v spomin privre kakšen dogodek, zame in vem ,da tudi za njo je to pomembnejše in lepše, kot 10 sveč na njenem grobu…

Torej… vem, da se čez noč težko odvadit vsake stvari, a vsaj razmislite o tem, o tem kako s takim dogodkom in nakupom sveč prispevate k onesnaženju naše narave, kajti sveče so težko recikleran material in namenjene le za enkratno uporabo.

Razmislite…

 

Ravno danes so poslanci evropskega parlamenta podprli prepoved plastike za enkratno uporabo 🙂

V pripravi moj edinstven koledar 2019

V pripravi je edinstven koledar za leto 2019 na temo “Slovenci in naš odnos do okolja”. Seveda bo koledar imel erotično rdečo nit, no bolje rečeno zeleno 😀

Več informacij tudi glede prednaročil kmalu.

 

13. oktober – mednarodni dan brez modrčka

13. oktober že nekaj let “praznujemo”, kot mednarodni dan brez modrčka. Glede na odzive na družabnih omrežjih bolj mi moški kot ženske, seveda pa večina iz popolno narobnega razloga. Moški kot moški seveda mislimo le na dojke in kje jih bomo uzrli brez modrca 🙂

No, v resnici je to dan za osveščanje raka na dojkah. Večina moških kot tudi žensk v Sloveniji tega ne ve, kar pa je žalostno. Za vsako sranje se takoj “pogugla”, za take akcije pač ne. Večina, ko jih vidi slogan oz klučnik ” #noBraDay ” bluzi ženi ali punci naj odvže modrc, ne pa tudi za kaj… no zakaj se ve, ne pa tudi za pravi razlog.

Torej bejbe, žene, tete, punce,… pregledujte redno dojke (strokovni delavci svetujejo vsaj 1x mesečno), fantje, desci,… opominjajte svoje drage na to!

Vsaka smrt zaradi te zahrbtne bolezni je preveč, vsaka iznakažena dojka je preveč, saj le ta ženski prinese le fizične in psihične bolečine. Preradi vas imamo punce, vas… in vaše dojke, ki nam prinašajo toliko veselja ob pogledu na njih …. 🙂 … malce egoistično ampak z vsem spoštovanjem, tako je.

Spodaj pa še malo obrazložitve glede raka na dojkah, ki ga je spisala čudovita medicinska sestra Lea, zaposlena (za drobiš, kot večina medicink) na OI Ljubljana.

 

Rak dojk je, kot večina rakov, bolezen starejših žensk. Najpogosteje se pojavlja po 50 letu, zboli pa letno tudi okoli 70 mlajših žensk.
Rak dojk ni ena bolezen, jih je okoli 100. Najpogostejša je hormonsko odvisna oblika raka. Če vemo, da hormoni nastajajo v maščobnem tkivu, lahko potegnemo vzporednice z nekaterimi vzroki za nastanek raka.

Dekleta so bolje prehranjena od naših babic, ki so se hranile večinoma z lokalno pridelano hrano, predvsem zelenjavo in sadjem in manj mesa. Naša prehrana se razlikuje od tiste, ki so jo uživale naše babice tudi po tem, da je v našo dodanih veliko hormonov in raznih motilcev hormonov. Ne vede se hranimo tudi z antibiotiki…

In potem… prav tako dobimo prvorojenca pozneje, nekatere tudi s pomočjo hormonske terapije zaradi nezmožnosti zanositve. Gre za hormonski bum v telesu, ki včasih kot stresor vpliva na nastanek raka dojk…Posledično dobijo deklice danes prvo menstruacijo prej. Otrok imamo moderne ženske manj, prav rako dobimo prvorojenca pozneje. Raztegnila se je rodna doba, saj imamo ženske zadnjo menstruacijo pozneje. Ker imamo manj otrok, kot so jih imele babice, je prisotnega več hormonskega nihanja. Tudi preživetje se je podaljšalo, kar tudi vpliva na zvišano pojavnost raka.

Ženske smo bolj osveščene in hkrati manj sramežljive. K zdravniku gremo prej. Imamo presejalne programe, ki odkrivajo še netipne rake. Vse to in še kaj pripomore k zviševanju pojavnosti in odkrivanja raka dojk. Zmotno je prepričanje, da se da raka izstradati. Izstradamo se kvečjemo mi, rak bo hrano zase našel na račun naših mišic. Tudi srčne nenazadnje.
Ker ne verjamem, da bi si želele živeti kot naše babice, si je potrebno dojke pregledovati enkrat mesečno. V času interneta tudi ne moremo imeti izgovora, da tega ne znamo.

Pomnite, rak dojk je ozdravljiva bolezen, če jo odkrijemo dovolj zgodaj in obiščemo zdravnika, ki nas bo napotil na preiskave in zdravljenje.

Spremljajte njen blog saj je hudomušen, pa tudi na marsikateri nasvet v povezavi z zdravstvom boste naleteli 🙂 Sestra v petkah

Twitter: @leaathenatabako

2. okrober – Mednarodni dan nenasilja

2 oktober je mednarodni dan nenasilja in tudi rojstni dan Mahatma Gandhija, ki je začel z gibanjem nenasilnega protesta proti Združenemu kraljestvu…

Poleg vseh vojn, nasilnemu zatiranju različnih narodov, skupin ljudi, … naj omenim (kar nam je v sloveniji bližje) predvsem družinsko nasilje nad ženskami.

Po uradnih podatkih v sloveniji vsaka 5 ženska doživi fizično nasilje s strani partnerja, a po neuradnih podatkih celo vsaka tretja ženska!

 

 

Divje odlagališče – Sava

Bregovi oziroma v bližini reke Save, ki teče ob/skozi Ljubljano so polni takih odlagališč smeti, gradbenih odpadkov med drugim tudi strupenih, kot so različni ostanki barv, stare kritine, ki vsebujejo azbest, …. plastičnih vrečk, plastična embalaža …

Imam občutek, da zadnja leta, ko so nam (itak prepametne) oblasti uredile ta ločevanja embalaže oziroma odpadkov, se teh vse več “znajde” v naravi. Kakorkoli osebe, ki odlagajo odpadke v naravo so izredno kratkovidne, vidijo le, da je okoli in v njihovi hiški vse lepo in čisto, a se ne zavedajo, da s tem prej ali slej škodujejo tudi sebi in svoji družini, tako ali drugače… narava nam vse vrača.

ODPELJITE odpadke kateri pač ne sodijo v noben zabojnik ali je le ta premajhen, na zato določena uradna mesta, kjer jih bodo strokovno obdelali!

Video: Photoshooting – divji / ilegalni odpadi gum za vozila

Kratek insert iz photoshootinga na temo odpadnih gum. Lokacija Ruše, zapuščeni del – Tovarna dušika Ruše, ki je za moje pojme izredno toksična tako za podtalnico, kot tudi za bližnjo reko Dravo. S tem mislim tako na zapuščene notanje dele tovarne, kot tudi zunanje, ki jih oddajajo različnim podjetjem, katerim je namen odlaganja nevarnih odpadkov.

Inšpekcije kje ste??

Odpadne gume na prostem pa so tudi odlične za legla komarjev, saj stoječa voda – deževnica, ki se ujame v notranjost gum idealna za jajčeca in njihov razvoj.

Več o tem onesnaževanju pa v naslednjih objavah.

 

Ali smo talci motornih vozil

V današnjem času si težko predstavljamo življenje brez avtomobila in/ali ostalih motornih vozil. Način življenja, ki smo se ga navadili ali bolje rečeno, ki so nam ga “vsilili” – potrošnja, krediti,… si vsak posameznik privošči avto in marsikdo še motor ali skuter, družine po dva avtomobila itd.

Roko na srce, marsikdaj resnično ne brez vozila, a vendar ga v večini primerov uporabljamo nesmotrno oziroma ga uporabimo za … po domače bi rekli “da nam rit odnaša”.

Se moramo resnično vsakič par 100 metrov voziti do lokalne trgovine z živili? Do lokalnega bifeja, bara? Do fitnesa? OK razumem tiste, ki jim je vozilo višjega cenovnega ranga (ponavadi SUVa) podaljšek penisa… ampak vsi ostali?
Peš ali s kolesom je pretežko? Pa še za svoje zdravje bi nekaj dobrega naredili, da o varovanju okolja ne govorim.

V vednost; pri vžigu mrzlega motorja vozilo prvih nekaj minut izpusti največ strupenih, skodljivih snovi in seveda tudi porabi največ goriva!

Povprečni izpusti emisij CO2 novih evropskih vozil je cca 160g/km, to je 16Kg na 100 prevoženih kilometrov!!
Predstavljajte si pepel, ki ostane v žaru po “roštiljadi”, (kjer ga je mogoče par 100g) 16 kilogramov tega pepela… in le teh 16 kilogramov vržete v zrak…

Razmislite naslednjič, ko se odpravljate v par sto metrov oddaljen opravek, koliko boste onesnažili zrak, ki ga vsi dihamo, vključno z vašimi otroki.

 

 

Kolesarjenje

Čim več kolesarimo in s tem prispevajmo k čistejšemu zraku, ki ga vdihavamo tako vozniki motornih vozil, kot pešci in kolesarji.

Seveda pa s kolesarjenjem ustrežemo predvsem svojemu telesu in umu. V mislih imam rekreacijsko, družinsko kolesarjenje ali pač kolesarjenje do službe, trgovine inp.

Shopping Cart