Mesec: april 2019

Premišljujem in premišljujem kaj napisati ob tem dnevu saj je vse že tisočkrat napisano, kako uničujemo ta edinstveni planet, to naravo, bitja v njej in konec koncev tudi sami sebe.

Države, nacije, ljudje se že stoletja borimo za čim večji kos zemljišča, prodajamo, kupujemo …. zakaj? Da le to izkoriščamo do onemoglosti.

Kot sem že v EKOledarju 2019 napisal, lep primer teh nesmislov je naš Piranski zaliv ali njihova – hrvaška Savudrijska vala. Borimo se (zaenkrat še le z besedami, diplomatskimi notami, kaznimi ribičev inp.) za par kvadratnih metrov zemlje, nekaj litrov morja in nekaj kil rib in školjk, katere pa so polne škodljivih stvari, od mikroplastike, do ostalih škodljivih spojin oziroma elementov.
Obala polna od turizma odvržene razne embalažne plastike, kot tudi malo v notranjosti en kup divjih odlagališč.

… namesto, da bi se te naši ubogi državici skupaj borile proti onesnaževanju Jadrana, tega bisera med “morji”, ga veselo predvsem Hrvaška izkorišča v veliko prevelikem izlovo morskega življa, za množični umazani turizem, ki poleg industrije močno onesnažuje obalo in morje, kljub temu, da so je njihov BDP popolnoma odvisen od morskega turizma.

“Jebe lud zbunjenog” bi rekli naši bivši bratje.

Za nas navadno rajo je bistveno, da je to naša slovenska sveta zemlja ali njihovo rajo, da je sveta hrvatska zemlja njihova… na obali, naši in njihovi pa itak gradijo bajtice, vile, “sušilnice sadja”,… le “najbolj zaslužni državljani”.